Knjiga Toma Staniča Arhitekturni gledalec, ki je izšla leta 2011 pri založbi Studia Humanitatis, obravnava odnos med predmetom arhitekture in njenima subjektoma - snovalcem in uporabnikom.
Še predno jo odpreš, knjiga nase opozori z dveh vidikov. Prvič, gre za knjigo, katere avtor je arhitekt, izšla pa je pri eni naših prvih založb na področju teorije humanizma. Arhitekti se ne ukvarjamo pogosto s teorijo arhitekture, celo v poznejših letih, ko bi na osnovi lastnih izkušenj iz prakse lahko drugim podali nekaj svojega dozorelega razmišljanja, se za to redko odločimo. Ponavadi so knjige, ki jih izdajamo, pregledi del iz prakse. Drugič, avtor knjige je mlad arhitekt, ki je v polje arhitekture očitno stopil preko teoretičnih projektov. Tomo Stanič je namreč tudi eden izmed urednikov mladega glasila Praznine, ki se trudi bivanjsko tematiko pogledati širše, jo osvetliti tudi s področij kot so umetnost, znanost in filozofija. Pričujoča knjiga pa je rezultat njegovega diplomskega dela na temo problematike arhitekturne podobe. Tema je očitno avtorja tako močno pritegnila, da se je relativno zgodaj lotil delikatnega projekta, ker – priznajmo – pisati teorijo arhitekture za arhitekte ni hvaležno delo. Katero novo okno v svet arhitekture knjiga odpre bralcu?
Skozi pet poglavij nam Stanič s pomočjo različnih pogledov filozofov, na primer Martina Heideggerja ali Slavoja Žižka, raznih teorij arhitekturnih teoretikov, na primer Juhania Pallasmaae in misli arhitektov z različnih področij prakse, kot so Jeana Nouvela, Petra Zumthorja in Mete Hočevar, predstavi, kakšno je lahko doživljanje arhitekture v vsej svoji širini. Opise ponazori z arhitekturnimi primeri, ki obsegajo časovno, pomensko in tipološko široko zajeta dela, od rimskega Panteona pa vse do Palače Tokyo biroja Lacaton&Vassal.
Stanič knjigo začne s poglavjem, Arhitektura kot zrcalo, v katerem razpravlja o podobi arhitekture, »ki se odtisne na uporabnika«. Doživeti prostor, ne pomeni nujno soočiti se z njim fizično. Objekt doživljamo s pomočjo subjektivno ustvarjene podobe o njem. Ta podoba je vezni člen med uporabnikom in uporabljenim prostorom. Poglavje Vstop v arhitekturo razkrije fizično in vizualno dojemanje arhitekture, ki temeljita na razlikovanju glede na udeleženost uporabnika v prostoru. Na eni strani smo lahko kot fizični uporabnik prostora z njim združeni in ga neprestano preizkušamo in odgovarjamo na pogoje, ki nam jih prostor daje. Na drugi strani pa smo lahko iz prostora ločeni, le kot njegov oddaljen opazovalec in ga zato dojemamo le s pomočjo pogleda. V Kulturi podob Stanič nadalje razpravlja o vedno močnejši prisotnosti čutila vida, o obsedenosti z vizualnim, ki postaja tržno blago. O vizualni izkušnji, ki je preglasila vse ostale izkušnje prostora. Kot primera arhitekture, ki se zaveda telesa in dotika, predstavi arhitekturi Glenna Murcutta in Tadaa Anda. Avtor nato razpravlja o različnih vidikih Podobe v arhitekturi. O vidiku objekta table, ki postaja arhitektura informacije, ki »posreduje sporočilo in takoj, ko je informacija oddana, se znajdemo na končni postaji našega dialoga, doživljanja in spoznavanja.« Dotakne se tudi danes aktualnega vprašanja minimalizma. Predstavi razliko med vizualno-asketskim minimalizmom, ki postaja sam sebi namen in je končni cilj projekta ter med minimalizmom pomena, ki je način razmišljanja in ustvarjanja; kar ponazori s primeroma Kapele brata Klausa Petra Zumthorja in groba za brata Andreja Jožeta Plečnika.
V potrošniškem svetu ne gre več za vzpostavljanje dialoga med arhitekturo in njenim gledalcem. Njun odnos je enosmeren, saj pasiven gledalec informacije le sprejema. » … ne gre za vprašanje, kaj lahko jaz naredim, da bi bolje spoznal določeno arhitekturo, marveč veliko bolj za to, kaj lahko prostor nudi meni.« Pa vendar je arhitektura »način prebivanja ljudi«, kot piše avtor v zadnjem poglavju Prebivanje – arhitektura kot proces. Torej smo potemtakem mi vsi njeni ustvarjalci. Kot razmišlja Stanič je »objekt materializirano živlenje in življenje je dematerializiran prosto bivanja«. Zato se je treba prostora »udeleževati, tvoriti arhitekturo – odpirati prostor in razširiti dialog.« Knjigo pa Tomo Stanič zaključi z mislijo, ki je hkrati odgovor na v začetku zastavljeno vpašanje: »Morda je to le naiven poziv k ustvarjanju, izražanju in odpiranju prostora arhitekture, da kratkotrajne in zadušljive table ne bi postale res vsa izpoved našega prebivanja. Raje imam pripoved o tem, kako se nas svet dotakne.«
Beseda »gledalec« v naslovu knjige nas ne sme zavesti. Knjiga namreč arhitekturnemu subjektu ne pripisuje pasivne vloge pri dojemanju arhitekture. Nasprotno, knjiga se začne in konča s pozivom k aktivnemu dialogu uporabnika arhitekture z določenim arhitekturnim delom.
»Razvoj stavbarstva smo vajeni misliti v obliki vzročno posledične verige, čeprav je arhitektura kot tudi vse druge zvrsti umetnosti pozicijska igra. Potrebno se je zavedati, da vsakič, ko se arhitekta/umetnika dotakne določeno sodobno delo, preoblikuje celotno lastno videnje arhitekture/umetnosti, spremeni mu tudi videnje preteklosti.« Podobno pa tudi gledalec/uporabnik arhitekturo doživlja skozi dialog z njo. »Arhitektura je zrcalo, ki pripoveduje o uporabniku, tako kot kamen deluje kot zrcalo dotika – šele dotik s kamnom nam pripoveduje o mehkobi našega telesa. Skozi dotik čutimo sebe dotikajočega se. Prostor nam omogoča prelet skozi ves spekter čutil: vonj lesa začara novo dimenzijo, zvok odmeva pripoveduje o naši umeščenosti v protoru itd. Odpira se nov način dialoga posameznika s prostorom, ki ga obkroža, dograjuje in soustvarja.«
V knjigi torej ne gre za golo pasivno usmerjanje pogleda v nek fokus, temveč za čutno dojemanje predmetnega sveta arhitekture. Pri tem tudi ne gre le za opazovanje, saj arhitekture ne zaznavamo samo z gledanjem, temveč z vsemi čutili. Torej bi subjekt v knjigi lahko imenovali tudi zaznavalec arhitekture.
Pričujoča knjiga je lahko spodbuda, da današnji čas, ki arhitektom sicer ni najbolj naklonjen, izkoristimo, in z distanco premislimo o tem, kako zmanjšati razliko med tem, kako so trenutno in kako bi lahko bile (bodoče) arhitekturne stvaritve zaznavane in vključene v bivanje.
Avtor: Tomo Stanič
Založba: Studia humanitatis, 2011
Zbirka Apes
Uredila: Neda Pagon
Lektura: Bora Zlobec Jurčič
Tisk: Studio Print d.o.o.
Naklada: 500 izvodov
Mehka vezava: 212 strani, 66 slik
ISBN: 978-961-6798-20-4
